Video

Prepis

Kaj bi se zgodilo, če bi prinesel majhen košček Sonca na Zemljo?

Na kratko: umrl bi. Na dolgo: odvisno kateri del Sonca bi prinesel.

Sonce, kot večina snovi v vesolju ni ne tekoče, plinasto ali trdno ampak je plazma.

Plazma je, ko je snov tako vroča, da se atomsko jedro in elektroni lahko ločijo in svobodno krožijo, kar ustvari nekakšno lepljivo snov.

Zato si lahko predstavljaš naše sonce kot ogromen, okrogel ocean zelo vroče lepljive snovi.

Globlje greš, gostejša in nenavadnejša ta snov postane.

Pa prinesimo 3 v velikosti hiše velike vzorce v naš laboratorij na Zemljo in poglejmo kaj se bo zgodilo.

Prvi vzorec: kromosfera

Kromosfera je atmosfera Sonca; plast redkega zraka globoka do 5,000 kilometrov,

ki je prekrita z plazmičnimi konicami, ki so lahko velike skoraj toliko kot Zemlja.

Plast je zelo vroča: med 6,000 in 20,000 stopinj Celzija vendar, če bi na Zemljo prinesli njeno topilo

ne bi dobili kar bi pričakovali.

Kromosfera v kraju, kjer bi dobili vzorec je več kot milijonkrat redkejša od zraka.

Se pravi bi v primerjavi z našo atmosfero na morski gladini, na Zemljo pripeljali vakuumu vesolja podobno stvar.

Naš vzorec bi se v trenutku, ko bi prišel na Zemljo zdrobil ter razpadel zaradi Zemljinega atmosferičnega pritiska.

Zrak bi sunkovito napolnil vakuum in v procesu porabil toliko energije kot 12 kg dinamita.

To ustvari udarni val pod visokim pritiskom, ki lahko razbije steklo, poči ušesne bobniče

ter morda tudi nekatere notranje organe. Če bi stal preblizu bi to bilo lahko usodno, zato bi moral stati na varni razdalji.

Pojdimo globlje.

Drugi vzorec, fotosfera

Pod kromosfero je sijoča površina sonca; fotosfera, ki proizvaja svetlobo, ki jo vidimo.

Prekrita je z mrežo vročih točk, ki se imenujejo granule. Vsaka od njih je večja od ZDA

ter ima več kot 5000 °C.

Te granule so vrhovi konvekcijskih stolpcev, ki burkajo plin, ki prinaša vročino iz središča sonca na njegovo površino.

V teh stolpcih, nekaj sto kilometrov nižje, vzamemo naš drugi vzorec plazme. Ima približno enak pritisk kot naša atmosfera na Zemlji.

Čeprav je bistveno redkejši za tam, ga podpira njegova vročina tako, da ne bo razpadel.

Naša sfera sedaj prenaša dvakrat več energije, toliko kolikor jo je v 25 kg dinamita, tokrat v obliki vročine.

Za en bleščeč trenutek bi ta plazma žarela z svetlostjo, ki je milijonkrat večja od svetlosti Sonca, ki jo vidimo iz Zemlje

ter bi v trenutku zanetila požare v našem laboratoriju, vendar pa bi nekaj milisekund kasneje bili požari edina preostala stvar.

Plazma se je ohladila v neškodljiv plin, ki lebdi nad žarečimi ostanki.

Kaj pa če gremo globlje?

Tretji vzorec. Sevalna cona.

Tukaj ima plazma okoli 2 milijona °C ter je tako gosta ter tesno nagnetena, da ustvari nekakšen labirint zase.

Energija v obliki fotonov poskuša pobegniti

vendar mora bloditi za stotine in tisoče let, se odbijati od delca do delca, dokler naposled le najde izhod.

Prinesti snov od tukaj v naš laboratorij je kar bi naši strokovnjaki razglasili za zelo slabo idejo.

Takoj ko pride v naš laboratorij bi izginil ekstremen pritisk, ki našo plazmo drži tesno skupaj

da bi ta eksplodirala z močjo termonuklearne bombe. Naš laboratorij bi skupaj z mestom okoli v trenutku izginil.

Na svetli plati, ne bi bilo radioaktivnega sevanja.

Z našim laboratorijem uničenim lahko opustimo zablodo, da se bomo danes šli znanstvenike. Kaj, če gremo še globlje?

Zadnji vzorec. Jedro

Tukaj v središčnemu 1% zvezde lahko najdemo tretjino Sončeve mase.

Snov tukaj je zgoščena zaradi teže cele zvezde nad njo. V središču jedra

je temperatura vredna 15 milijonov stopinj,

dovolj vroča za proizvajanje helija s treskanjem vodika, ki poganja Sonce z jedrsko fuzijo.

V milijardah let po smrti Sonca po to jedro ostalo kot bela pritlikavka.

Če bi prinesli njen vzorec na Zemljo, bi povzročila veliko nevšečnosti.

Največje nuklearno orožje kdajkoli sproženo je imelo energijo 40 megaton dinamita, oziroma kocko veliko kot Empire State Building.

Naš vzorec ima moč 4,000 megaton.

To je 4 milijarde ton dinamita, oz. kocka velika 1.3 km.

Za občutek tega merila; to je kocka znotraj Manhattna.

Enkrat, ko sfera prispe na Zemljo se ta super gosta snov v trenutku razširi in ustvari eksplozijo z močjo, no

Sonca.

Če bi spravili vzorec v Pariz, bi prebivalci Londona videli nekaj kar zgleda kot drugi sončni vzhod.

Vendar en, ki postaja vse bolj svetel in vroč, dokler ne bi London zgorel do pepela.

V polmeru 300-tih km okoli eksplozije bi vse zgorelo.

Udarni val bi večkrat potoval okoli Zemlje.

Večina zgradb v Srednji Evropi bi bilo zravnanih, ušesni bobniči bi se ratrgali in okna čez celino bi počila.

Eksplozija bi bila apokaliptična

morda celo usodna za človeško civilizacijo.

Če bi ljudje preživeli bi lahko zaradi prahu prepihanega v atmosfero računali na manjšo ledeno dobo.

Če je vsaj ena dobra stvar tega je to, da bi bila za par desetletji eksplozija učinkovit način

nadzorovanja človeško povzročenih podnebnih sprememb.

Čeprav je zagotovo to dobra stvar, je končni sklep to, da ne bi smeli poskusiti prinesti Sonca na Zemljo.